Novice

kritike in recenzije

Gravity always wins …

Kriterij.si, 4. junij 2019 ― Gravity always wins … Tina Valentan, Maja Kalafatić, Nina Pertot Weis, Polona Maher, Barbara Novakovič: Tri verzije prostora Urednik Tue, 06/04/2019 - 12:03 Gravity always wins … Na nekem zidu v Ljubljani je bil svoj čas grafit Nebo je črno, zemlja je modra. Podpisan – Jurij Gagarin. Mogoče je tam še vedno. S podobnim obratom se pred gledalca postavi kader, ki odpre predstavo Tri verzije prostora. Tla so nebo. Projekcija črno-belega posnetka težkih belih oblakov, ki se počasi pomikajo čez bel plesni pod in belo zaveso, ki pokriva daljno stran odra, za vrtoglav trenutek zamegli naš položaj v prostoru, naš zorni kot, našo točko gledanja. Morda visimo izpod vremenskega balona, morda v panoramsko zastekljenem letalu letimo skozi vremensko fronto, morda samo smo, brez razloga, na deset tisoč metrih, brez tal pod nogami. In naslednji trenutek opazimo, da prostor, v katerega gledamo/padamo, ni prazen. V njem je na desni polovici odra sklad belih blazin, visok tam nekje do pasu. Okoli njega je nekaj enakih blazin naloženih brez opaznega reda. Podoben stolp visi meter od tal, na drugi polovici odra, privezan na strop z belimi vrvmi. Napetost, ki jo je med gledalcem in prostorom, ploskvijo in globino, vzpostavilo navidezno nebo, se razsloji. Telo gledalca najde svoj protipol v telesu objekta na odru, viseče-letečega, stoječe-lebdečega. Lepo je. In predstava nam da čas, da v tem svojem negotovem položaju uživamo. Da se z njim ukvarjamo. Da nihamo med občutkoma teže in breztežnosti … Na neki točki črno-bela projekcija postane barvna. In nato ugasne. Zamenja jo subtilno postavljena odrska luč, ki prostor iz sanjsko breztežnega v hipu spremeni v fizičnega. Prostor dobi svoje mere. Stvari dobijo svojo težo. Blazine in vrvi spet postanejo predmeti – taktilni, mehki, zaobljeni. Njihov razpored se postopoma spreminja, dokler se končno ne zberejo v prostor pod omenjenim skladom, ki visi s stropa. Ravno dovolj jih je, da zapolnijo vrzel, da maso pripeljejo do tal, da to,
Mojca Širok: Pogodba / Milan Novak: Globina strahu

Mojca Širok: Pogodba / Milan Novak: Globina strahu

ARS S knjižnega trga, 3. junij 2019 ― Isaak Babelj: Zgodbe iz Odese / Boštjan Narat: Podaja v prazno V današnji oddaji nas čakajo roman Mojce Širok Pogodba, pesniška zbirka Milana Novaka Globina strahu, zbirka kratke proze Isaaka Bablja Zgodbe iz Odese in zbirka esejev Boštjana Narata Podaja v prazno. Recenzije so napisali Katarina Mahnič, Andrej Lutman, Drago Bajt in Tonja Jelen.
Ljubljeni

Ljubljeni

MMC Gledamo, 2. junij 2019 ― Brazilski režiser Gustavo Pizzi in njegova partnerica, slovita brazilska igralka Karine Teles, sta scenarij za film Ljubljeni napisala skupaj in njegovo pripoved umestila v Petropolis, mestece blizu Rio de Janeira, kjer je Pizzi odraščal.
Rocketman (2019)

Rocketman (2019)

Filmski kotiček, 31. maj 2019 ― Taron Egerton in Rocketman (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: Rocketman  Država: VB, ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: biografija, drama, glasbeni Dolžina: 121',  Imdb  Režija: Dexter Fletcher Scenarij: Lee Hall Igrajo: Taron Egerton, Jamie Bell, Richard Madden, Gemma Jones, Bryce Dallas Howard Največja glasbena biografija na filmskih platnih letos je nedvomno Rocketman, zgodba o vzponih in padcih angleške glasbene ikone Eltona Johna. Film je svojo pot začel odmevno, s premiero v Cannesu (predvajali so ga izven tekmovalne konkurence), od koder je pospremljen z nekajminutnimi stoječimi ovacijami. Projekt Rocketman sicer ima že dolgo brado, saj se je Elton John skupaj s svojim življenjskim sopotnikom Davidom Furnishom skoraj dve desetletji prizadeval na filmska platna spraviti svojo zgodbo. Po dveh propadlih poskusih (2001, 2012) se je predprodukcijsko kolesje končno zavrtelo leta 2017. Režiserski stolček je zaupan Dexterju Fletcherju (Wild Bill, Sunshine on Leith), ki je lani po odhodu Bryana Singerja uspešno dokončal Bohemian Rhapsody, najbolj gledano glasbeno biografijo vseh časov. Vstopna točka v zgodbo o legendarnem portretirancu (oscenaril jo je Lee Hall, najbolj znan po scenariju za uspešnico Billy Elliot), je Eltonov vpad na srečanje skupine za podporo odvisnikom. Tja pobegne naravnost z odra, v ekstravagantnem kostumu s krili, ter s člani skupine in nami, v izjemno dolgih flashbackih, podeli svojo življenjsko zgodbo. Ta se žačne v otroštvu, ko se je Elton prvič usedel za klavir in takoj pokazal izjemen čut za glasbo. Čut, ki ga je vodil skozi celotno kariero in potencial, v katerega razen fantove babice sprva ni verjel nihče. Tako se je začela njegova glasbena pot, ki ga je iz londonske Kraljeve glasbene akademije peljala v lokalne pube, kjer je s svojo skupino sprva ogreval občinstvo bolj uveljavljenim glasbenim skupinam. Njegov talent seveda ni ostal neopažen in nadebudnega Eltona je pod svoje okrilje vzela lokalna založniš

Očarljive trojnosti

Kriterij.si, 31. maj 2019 ― Očarljive trojnosti Tina Valentan, Maja Kalafatić, Nina Pertot Weis, Polona Maher, Barbara Novakovič: Tri verzije prostora Urednik Fri, 05/31/2019 - 11:07 Očarljive trojnosti V okviru trilogije Dinamike prostorov 2016–2018 smo si v Stari mestni elektrarni lahko ogledali njen zadnji del z naslovom Tri verzije prostora. Vse tri predstave (Pendulum, Točka osi, Tri verzije prostora) so ustvarile dvojice koreografinje in likovne oz. vizualne umetnice, pri Treh verzijah prostora sta bili to Tina Valentan in Maja Kalafatić. Njuno soustvarjanje je porodilo neobičajno improvizacijsko formo in izredno gledljivo dogajanje na odru, ki je med drugim zanimivo zaradi vseh trojnosti (naključnih, ali ne), ki se pojavijo. V Treh verzijah prostora namreč plešejo tri plesalke, zgodijo se tri pomembnejše spremembe svetlobe in tri pomembnejše spremembe postavitev papirnatih inštalacij, trikrat pa se zgodijo tudi kostumografske spremembe. Očarljive trojnosti sicer niso poglaviten vidik, zato pa poudarjajo čutno estetiko predstave. Začetek je z vstopom vseh treh izvajalk tih in mehak, kar podpirata tudi projekcija oblakov, ki se razprostira po odru, ter postavitev šestih papirnatih skulptur. Pet jih je položenih na tla, največja pa visi s stropa. Izvajalke se nežno premaknejo mednje in skupaj z njimi s svojimi telesi ustvarijo nekakšen objekt. Takoj pomislimo na telo, ki je hkrati pasivno in aktivno; se premika ali premika. Izvajalke namreč druga drugo telesno manipulirajo, to pa počnejo tudi z objekti v prostoru in to dvoje nas spodbudi k razmisleku o namenu plesnega telesa v prostoru, ki je lahko tam postavljeno kot skulptura, lahko je izredno aktivno in se giba, lahko pa povzroči premikanje objektov. V Treh verzijah prostorov je opazna fuzija teh treh možnosti, ki prostor konstantno spreminja glede na položaj skulptur, teles in razmerij med njimi. Sledenje vsemu dogajanju je, predvsem zaradi improvizirane oblike predstave, intenzivno, a nenaporno, saj se posamezni elementi med s
Zama: poguba kot kača, ki je na našem trebuhu našla toplo prenočišče

Zama: poguba kot kača, ki je na našem trebuhu našla toplo prenočišče

Konteksti (Tomaž Bešter), 30. maj 2019 ― vir slike: bukla.si Nekaj posebno strastnega vedno znova najdem v južnoameriških avtorjih in avtoricah. Takole čez palec v spominu nosim težke in močne knjige Bolanove 2666 in z občudovanjem čislam Monterrosa, ki ga z veseljem citiram ob mnogokaterih priložnostih. Pa  kakšne Ana María Shua in njenega bogastva mikropripovedi, takisto Andrés Neuman. Zato sem z navdušenjem kopal tudi po besedah prevoda tega romana, ki je kratek v svoji dolžini, a dolg v svojem vplivu in odmevu, ki se čuti vse do današnjih dni. Delo Antonia Di Benedetta z naslovom Zama, svoj prvenec, je avtor izdal že daljnega leta 1956, pri nas je izšel pred kratkim, z letnico 2018. Pri Mladinski knjigi so zanj poskrbeli in ga umestili v pomembno zbirko klasikov Kondor, prevedla ga je Vesna Velkovrh Bukilica, ki je prevod opremila tudi z odlično spremno besedo. Zama na relativno kratkih 250 straneh ponuja nenavadno bralno izkušnjo. Lahko bi jo označil kot kritiko španske kolonialne politike, izkušnjo odrezanosti od življenja, introspekcijsko naravnavanje moralnega kompasa, vsakokratno prilagajanje odtujenega človeka, tesnobno iskanje smisla v luči popolne izolacije od sveta, ki si ga želiš. Zama ni knjiga na prvo žogo. V njej povečini sledimo miselnemu toku prvoosebnega pripovedovalca Diega de Zama, pravnega birokrata, ki v koloniziranem Paragvaju razmišlja in piše o tem, kar ga obdaja, o tem, česar si najbolj želi, obenem pa neizrečeno poudarja svojo odtujenost, nedomačnost občutja do situacije, v kateri se je znašel. Tesnoba, ki jo spletajo niti želje po odhodu in povsem nasprotne mesene potrebe glavnega lika, ki ga prekriva nečimrnost in vedno bolj tudi tema. Roman je razdeljen na tri dele, prvi je najdaljši, zadnji najkrajši. Progresijo, ki jo naslovni lik v svojem pripovedništvu doživlja skozi svoj fizični in psihični razvoj v romanu, bi zlahka naslovili z potovanje v srce teme. Diego je v prvem delu v pristaniškem mestu Asuncion, piše se leto 1790. V mestecu služi kot corregido

Brez naslova: ob predstavi Tri verzije prostora

Kriterij.si, 28. maj 2019 ― Brez naslova: ob predstavi Tri verzije prostora Tina Valentan, Maja Kalafatić, Nina Pertot Weis, Polona Maher, Barbara Novakovič: Tri verzije prostora Urednik Tue, 05/28/2019 - 19:25 Brez naslova: ob predstavi Tri verzije prostora (Tina Valentan, Maja Kalafatić, Nina Pertot Weis, Polona Maher, Barbara Novakovič) Na razmeroma zgodnji točki pisanja pričujočega besedila se mi je zdelo smiselno, da začnem z nekakšnim semi osebno-faktografskim uvodom, ki poskuša kontekstualizirati mojo pozicijo izjavljanja. Kljub temu da je imperativ umeščene vednosti in samorefleksivnosti (ki ju je mogoče opredeliti kot dve od prevladujočih znotraj področja sodobnih umetnosti in diskurzov o sodobni umetnosti) hkrati eden od predmetov, s katerimi se raziskovalno ukvarjam. Ravno tako je ta isti imperativ nekaj, do česar imam precej ambivalentno stališče. Namreč: če je bila umeščena vednost, ki – poenostavljeno rečeno – v procesu izjavljanja nakazuje na partikularno pozicijo, s katere izjavljanje prihaja, v nekem obdobju konceptualizirana kot nasprotje (kvazi)univerzalistične in (kvazi)nevtralne pozicije modernističnega interpreta umetnosti/umetnika, temu ustrezno pa tudi orodje politizacije in kritične intervencije, je dandanes razmeroma prevladujoča. Posledično pa tudi nekoliko neproduktivna. Na eni strani se zdi, da – morda še posebej na področju sodobnih scenskih in performativnih umetnosti – sproža situacijo, ko se nam zdi vedno nekoliko predrzno govoriti, pri čemer lastno govorjenje percipiramo kot jemanje besede drugemu, po možnosti nekomu, ki je iz takega ali drugačnega razloga v manjši meri “pri glasu” ali se pač iz takšnega ali drugačnega razloga ne čuti kompetenten govoriti o nečem. Na drugi strani imperativ umeščene vednosti (lahko) sproža neproduktivno situacijo, kjer je polovica govorjenja namenjena pojasnjevanju specifičnega konteksta tega istega govorjenja, je skratka namenjena nekakšni relativizaciji lastne pozicije (“ne bi želel(a) zavzemati pozicije avtoritete, sod
še novic